... Ima sedež v bivši tobačni tovarni. Na prvi pogled zgleda povsem strašljivo, sredi poletja in počitnic povsem zapuščeno, povsod polno smeti, zaprašeni urniki predavanj ter raztrgani plakati s politično vsebino na stenah, Bolivijec se kljub počitnicam trudi prodati kakšno od rabljenih in napol razpadajočih knjig o vojni za Falklandske otoke, študenti se v notranjem dvorišču pogovarjajo o starem šolskem letu in jedo sendviče... Pogledam v višje nadstropje in pred očmi se mi razgrne čisto drugačna podoba fakultete. Številni panoji z drznimi besedami in umetniški grafiti na stenah učilnic (!) pričajo o skorajda vsakdanjemu prizorišču protestov za ali proti vladni politiki. Vidi se, da to niso tisti Argentinci, ki so se v skorajda že vsakoletnih ekstremnih vzponih in padcih predali ravnodušju, ne, ti mladi imajo še voljo in upanje, da se lahko vse še spremeni na bolje. V učilnici na tabli berem njihove misli, napisane najverjetneje po koncu zadnjega predavanja pred kakima dvema mesecema. Te misli so drzne, uporniške, a hkrati iz njih razbiram željo, da bi bili slišani, da bi njihovo mnenje pripomoglo k spremembam. Po drugi strani pa si mislim: le izražanje lastnega mnenja in nenehno kritiziranje vlade ni dovolj. Poslušam Fedejeve besede: "V zgodovini naroda smo bili že tolikokrat razočarani, že tolikokrat smo nasedli lažem, ki so naš narod peljale v vedno večji propad. Ljudje so postali apatični, ne zdi se jim vredno boriti, a kljub temu so jih polna usta kritik in so veseli, da lahko udrihajo po politikih. Jaz pa pravim, dovolj imam. Vem, da lahko samo z lastnimi rokami naredim nekaj zase. Spremembe se začenjajo pri posameznikih."
